Ogrevalni sistemi
OGREVALNI SISTEMI
Peči
Večina Slovenskih gospodinjstev je odvisnih od centralne peči za ogrevanje. Peč deluje tako, da piha segret zrak skozi kanale, ki dovajajo topel zrak v prostore po vsej hiši prek zračnih registrov ali rešetk. Ta vrsta ogrevalnega sistema se imenuje kanalski ali prisilni sistem za distribucijo toplega zraka. Poganja ga lahko elektrika, zemeljski plin ali kurilno olje.
Znotraj peči na plin ali olje se gorivo pomeša z zrakom in zgori. Plamen segreje kovinski izmenjevalnik toplote, kjer se toplota prenese na zrak. Zrak potisne skozi toplotni izmenjevalnik ventilator peči »naprave za upravljanje zraka« in nato potisne skozi kanal za toplotni izmenjevalnik. Pri kurišču se produkti izgorevanja odvajajo iz objekta skozi dimovodno cev. Starejše “atmosferske” peči so se odzračevale neposredno v ozračje in porabile približno 30 % energije goriva samo zato, da so izpušni plini ostali dovolj vroči, da se lahko varno dvignejo skozi dimnik. Trenutne peči z minimalnim izkoristkom te odpadke znatno zmanjšajo z uporabo ventilatorja “induktorja”, ki potegne izpušne pline skozi izmenjevalnik toplote in povzroči vlek v dimniku. “Kondenzacijske” peči so zasnovane tako, da povrnejo velik del te uhajajoče toplote s hlajenjem izpušnih plinov precej pod 60 stopinj, kjer vodna para v izpušnih plinih kondenzira v vodo. To je glavna značilnost peči (ali kotla) z visokim izkoristkom. Ti se običajno odzračujejo skozi stransko steno s plastično cevjo.
Krmilniki ogrevalnega sistema uravnavajo, kdaj se različne komponente ogrevalnega sistema vklopijo in izklopijo. Najpomembnejši nadzor z vašega stališča je termostat, ki vklaplja in izklaplja sistem – ali vsaj distribucijski sistem –, da vam je udobno. Tipičen sistem s prisilnim dovodom zraka bo imel en sam termostat. Obstajajo pa tudi druge notranje kontrole v ogrevalnem sistemu, kot so “visoka mejna” stikala, ki so del nevidnega, a kritičnega sklopa varnostnih kontrol.
Najboljše plinske peči in kotli imajo danes izkoristek nad 90 %
Izkoristek peči ali kotla na fosilna goriva je merilo količine koristne proizvedene toplote na enoto vložene energije (goriva). Učinkovitost zgorevanja je najenostavnejši ukrep; gre le za učinkovitost sistema med delovanjem.
Obstajata dve vrsti sevalnega talnega ogrevanja; vodno talno gretje in električno talno gretje. Črpalke za talno ogrevanje po ceveh segrevajo vodo iz kotla, da ogrejejo prostor. Medtem ko električno talno gretje pošilja elektriko po kablih, da doseže enak učinek.
Medtem ko so toplovodna sevalna tla približno 3-krat cenejša od električnih, imajo višji strošek namestitve.
Kotli oz bojler
Kotli so namenski grelniki vode. Medtem ko peči prenašajo toploto v toplem zraku, kotlovni sistemi porazdelijo toploto v vroči vodi, ki se odda toploti, ko gre skozi radiatorje ali druge naprave v prostorih po vsej hiši. Hladnejša voda se nato vrne v kotel, da se ponovno segreje. Sistemi za toplo vodo se pogosto imenujejo hidravlični sistemi. Stanovanjski kotli za gorivo običajno uporabljajo zemeljski plin ali kurilno olje.
V parnih kotlih, ki so danes veliko manj pogosti v domovih, se voda prekuha, para pa prenaša toploto skozi hišo in med ohlajanjem kondenzira v vodo v radiatorjih. Običajno se uporabljata nafta in zemeljski plin.
Namesto ventilatorja in kanalskega sistema kotel uporablja črpalko za kroženje tople vode po ceveh do radiatorjev. Nekateri sistemi za toplo vodo krožijo vodo skozi plastične cevi v tleh, sistem, imenovan sevalno talno ogrevanje. Pomembni krmilniki kotlov vključujejo termostate, akvastate in ventile, ki uravnavajo kroženje in temperaturo vode. Čeprav stroški niso nepomembni, je na splošno veliko lažje namestiti »conske« termostate in krmilnike za posamezne prostore s hidravličnim sistemom kot s prisilnim prezračevanjem. Nekatere regulacije so standardne funkcije v novih kotlih, druge pa je mogoče dodati za varčevanje z energijo
Tako kot pri pečeh so kondenzacijski plinski kotli razmeroma pogosti in znatno učinkovitejši od nekondenzacijskih kotlov
Neposredna toplota
Plinski grelniki prostorov
Vključuje stenske, prostostoječe in talne peči, za vse pa je značilno pomanjkanje kanalov in relativno majhna toplotna moč. Ker nimajo kanalov, so najbolj uporabni za ogrevanje enega prostora. Če je potrebno ogrevanje več prostorov, morajo biti vrata med prostori odprta ali pa je potreben drug način ogrevanja. Boljši modeli uporabljajo sisteme “zaprtega zraka za zgorevanje”, s cevmi, nameščenimi skozi steno, ki zagotavljajo zrak za zgorevanje in odvajajo produkte zgorevanja. Te enote lahko zagotovijo sprejemljivo zmogljivost, zlasti za kabine in druge zgradbe, kjer so sprejemljive velike temperaturne razlike med spalnicami in glavnimi sobami. Modeli se lahko kurijo z zemeljskim plinom ali propanom, nekateri pa s kerozinom.
Neventilirani plinski grelniki:
Plinski ali kerozinski grelniki prostorov, ki nimajo izpušne odprtine, se prodajajo že desetletja, vendar močno odsvetujemo njihovo uporabo zaradi zdravstvenih in varnostnih razlogov. Plinske grelne naprave, ki jih proizvajalci poznajo kot “brez zračnikov”, vključujejo stenske in prostostoječe grelnike ter plinske kamine z odprtim ognjem s keramičnimi poleni, ki dejansko niso priključeni na dimnik. Proizvajalci trdijo, da so izdelki varni za stanovalce zaradi visoke učinkovitosti zgorevanja. Vendar pa je ta trditev veljavna le, če imate bližnje okno odprto za dovolj svežega zraka – kar izniči namen dodatne toplote.
Električni grelniki prostora
Prenosni (priključni) električni grelniki so poceni za nakup, vendar dragi za uporabo. Ti uporovni grelniki vključujejo “oljne” in “kremenčeve infrardeče” grelnike. Električni tok iz stenske vtičnice pretvarjajo neposredno v toploto, kot toaster ali likalnik. Kot je podrobneje razloženo v razdelku »Izbira novega sistema«, je za zagotavljanje enake količine uporabne toplote, kot jo lahko zagotovita zemeljski plin ali olje, potrebno veliko električne energije. 1500-vatni vtični grelnik bo uporabil skoraj celotno zmogljivost 15-amperskega razvejnega tokokroga; tako bo dodajanje velike dodatne obremenitve sprožilo odklopnik ali pregorelo varovalko. Strošek enournega delovanja 1500-vatne enote je enostavno izračunati: to je 1,5-kratnik vašega stroška električne energije v centih na kilovatno uro. Po nacionalnih povprečnih cenah – 12 ¢ kWh za elektriko – bi delovanje tega grelnika stalo 18 ¢ na uro – in hitro stalo več od nabavne cene. Po drugi strani pa je za občasno uporabo “najmanj slaba” rešitev, ko bi alternative zahtevale velike naložbe za izboljšanje napeljave kanalov za določeno območje, na primer. Samo zapomnite si, da je električna uporovna toplota običajno najdražja oblika toplote in je zato le redko priporočljiva.
Peči na drva in pelete
Ogrevanje na drva je lahko na podeželju zelo smiselno, če uživate v zlaganju drv in kurjenju peči ali peči. Cene lesa so na splošno nižje od cene plina, nafte ali elektrike. Če sami sekate les, so lahko prihranki veliki. Peči na pelete imajo v primerjavi s pečmi na drva številne prednosti. Manj onesnažujejo kot peči na drva in uporabnikom ponujajo večje udobje, nadzor temperature in kakovost zraka v zaprtih prostorih.
Kamini
Plinski kamini (in večina kaminov na drva) so v bistvu del dekorja prostora, zagotavljajo topel sijaj, vendar običajno niso učinkovit vir toplote. Pri običajnih inštalacijah, ki se za zgorevanje in redčenje zanašajo na zrak, ki se iz prostora črpa v kamin, bo kamin na splošno izgubil več toplote, kot jo zagotavlja, ker je skozi enoto potegnjeno toliko toplega zraka in ga je treba nadomestiti s hladnim zunanjim zrakom. Če pa je kamin opremljen s steklenimi vratci, ki tesnijo, virom zunanjega zraka in dobro loputo dimnika, lahko daje koristno toploto.
